Blizu mojega doma je kamp, ki se poleti živahno napolni s prikolicami turistov, jeseni pa od tega poletnega utripa ostanejo le velike površine travnikov, nemirna reka, sprehajalne poti, osamljeni bungalovi in čudovita visoka drevesa. Je idealna lokacija za dolge sprehode, najsi bo s psom ali pa le v namen zdravljenja duše in čiščenja misli.
Ko sva pred nekaj dnevi z Jodijem tako hodila po makadamu in vdihavala mrzel jesenski zrak, sem zagledala bivšo punco mojega sorodnika. Od takrat je samska. Sprehajala je psa, ki si ga je kupila kmalu zatem, ko sta se razšla. Izmenjali sva nekaj besed in odšli vsaka v svojo smer.
Ko sem bolje pogledala okoli sebe in na vsakem sprehodu malce opazovala ljudi, ki so se sprehajali s psom po kampu, sem ugotovila, da nisem videla niti enega para, ki bi sprehajal psa in niti ene družine, ki bi sprehajala psa. Bili so le ljudje v ednini in njihov pes. In seveda… ogromna večina njih je bila mladih.
Je možno, da je to nek nov trend samskih ljudi? Da si raje omislijo psa kot novega partnerja? Je to nov (in očitno dokaj uspešen) način prebolevanja propadle veze?
No comments:
Post a Comment